Knjigo Esej o slepoti sem prebrala v okviru knjižnega kluba XX. stoletje, kjer beremo dela, ki so izšla v istoimenski zbirki. Knjige so izjemno raznovrstne, nekatere bolj poznane, druge manj in do sedaj je za njih bolj ali manj veljalo pravilo “hit or miss” – ali se nam je knjiga dopadla ali pa nismo našle niti enega razloga za to, da bi jo priporočile še komu. Najbolj zabavni pogovori so seveda takrat, ko so mnenja deljena in nekako tako je bilo tudi pri Eseju o slepoti.
Gre za knjigo, ki te potisne v zelo temačen kot iz katerega se ne vrneš povsem enak, a vendar je izredno naporna za branje tako v vsebinskem kot tudi v jezikovnem smislu. Pri meni je žal ta “napor” odtehtal, zato na meni knjiga ni pustila takega vtisa kot bi ga lahko.
Torej, vsebina. Na lepem začnejo ljudje eden za drugim zbolevati za hitro nalezljivo belo slepoto. Prve oslepele oziroma slepce, kakor jim pravi avtor, zaprejo v zapuščeno umobolnico in jih pustijo v njej, da se znajdejo kakor se morejo. Razen dostave pošiljke hrane, ki hitro postane premajhna za vse, in glasnih navodil vojakov, ki s puškami stražijo vhod, z zunanjim svetom nimajo stikov.
Stanje se stopnjuje, oblikujejo se skupine in ne manjka grafičnih opisov nasilja, gnilobe in bede, ki zavlada. Prebivalci stavbe so zgolj nemočni slepci, ki tavajo okoli brez smisla za higieno in človečnost. Človeško dostojanstvo čez noč izgubi pomen. Razen žene očesnega zdravnika, ki se z ohranjenim vidom pretihotapi v zgradbo, so vsi ostali slepci tako prepuščeni nemilostnemu boju za preživetje.
V ospredju je torej vprašanje – kako malo je potrebno, da zavlada kaos in da ljudje izgubimo smisel za človečnost? Kako se obnašamo, ko ne vidimo, smo postavljeni v skrajnost in smo obupani? Oziroma še bolj pomembno vprašanje – kako se obnašamo, ko vemo, da nas drugi ne vidijo? In kako drugače je razmišljati o takih temah zdaj, ko smo vsak dan priča človeški sebičnosti in stopnjevanju nasilja.
Kdo je ta čarovnica, je vprašal starec s črno prevezo, so stvari, ki jih izrečemo, ko ne znamo imeti oči za nas same, če bi on živel, kakor je živela ta ženska, nas prav zanima, koliko časa bi obdržal civiliziran način.
Jose Saramago, Esej o slepoti
Razumem, da je ta (na videz) absurdna redukcija ljudi na brezglave slepce, ki se ravnajo po svojih živalskih nagonih, tista, zaradi katere je knjiga tako genialna in mogoče si samo nočem priznati, da je avtor situacijo še predobro opisal. Vendar vseeno – knjiga v bralcu ves čas vzbuja občutek gnusa, ki je zame na neki točki enostavno izgubil svojo moč. Ne vem kako naj se drugače izrazim vendar – kmalu po tistem najbolj grafičnem prizoru (tisti, ki ste knjigo prebrali veste, o katerem govorim), ko se zgodba nekoliko umiri, sem popolnoma izgubila zanimanje za razvoj in konec zgodbe.
Morda pa je bilo krivo to, da me je ta post-apokaliptični svet, ki ga srečamo predvsem v drugem delu knjige, preveč spominjal na McCarthyjevo Cesto, to pa je ena izmed najtežjih knjig, ki sem jih kdaj brala. Tam je ves čas v ospredju odnos med očetom in sinom, ki ti zleze tako globoko pod kožo, da ga je nemogoče primerjati s čemerkoli. In v tem pogledu se Esej o slepoti zelo razlikuje od Ceste in ostalih del s tovrstno tematiko – v ospredje postavlja zgolj človeški nagon.
Po debati z drugimi bralkami se strinjam, da je avtor razvoj kaosa vsekakor zadel in da bi pisanje o globljih človeških odnosih ali čem podobnem sporočilu knjige v bistvu vzelo moč. Vendar pa sem hkrati mnenja, da je bil tudi človeški nagon v tej skrajni situaciji raziskan iz določenih pogledov, ki so sicer imeli svoj šok učinek, vendar so se na neki točki začeli ponavljati in kot sem zapisala – name več niso imeli svojega želenega učinka. Zato se mi je tudi iz tega vidika Cesta veliko bolj zarezala v spomin.
O koncu knjige ne bom pisala, ker je nemogoče povedat karkoli brez kvarnikov. Lahko pa rečem, da se mi je dopadel in da nam v razmislek ponudi še nekaj zanimivih vprašanj, ki smo jih predebatirale.
Mislim, da nismo oslepeli, mislim, da smo slepi, Slepci, ki vidijo, slepci, ki kljub temu, da vidijo, ne vidijo.
Jose Saramago, Esej o slepoti
Za konec pa ne morem mimo avtorjevega stila pisanja. Po eni strani me je očaral s svojim tokom misli in sarkastičnimi pripombami, vmesno menjavanje pripovedovalca je še dodatno pripomoglo k občutku kaosa, prav tako kljub dejstvu, da je knjiga napisana z minimalno količino ločil, nisem imela težav s prepoznavanjem premega govora. Po drugi strani pa mi je po kakih dveh tretjinah zgodbe postajalo vse skupaj vedno bolj naporno. Pripoved se je vlekla, število prebranih strani se ni nikamor premaknilo medtem ko so občutki gnusa v moji glavi zameglili celotno sporočilo knjige.
Ampak če sem čisto iskrena – v resnici mi ni žal, da sem se prebila do konca knjige (kljub vsemu kar sem zapisala zgoraj) in da so podobni občutki zelo pogosti po branju kakšne klasike, sploh tako neobičajne kot je Esej o slepoti.
Hvala, da ste zdržali do konca! Se beremo!
