Pred dvema letoma smo pri knjižnem klubu na faksu brali Murakamijevo knjigo Brezbarvni Tsukuru Tazaki in njegova leta romanja. Zame je bilo to prvo njegovo delo in še predobro se spomnim v kakšnem transu sem bila tisti teden, ko sem jo s seboj vlačila po vseh avtobusih, na faks, v kafiče, celo na šiht. Ni mi bilo jasno kako lahko iz neke neobičajno-običajne situacije nastane nekaj, kar se zdi tako magično in neverjetno.
Poleti sem v knjižnici zopet zavila do police z njegovimi knjigami. Na spletu je veliko nasvetov na temo s katero njegovo knjigo začeti, vendar se tistega dne na njih nisem preveč ozirala – iskala sem predvsem nekaj krajšega. Ljubi moj sputnik in Južno od meje, zahodno od sonca imata obe le okoli 200 strani, zato sem ju vzela. In izkazalo se je, da sta si v bistvu vsebinsko precej podobni.
V ospredju je lik moškega, ki se zaljubi v misteriozno dekle, potem pa se od nje oddalji in nobena ženska v njegovem življenju nikoli več ne vzbudi tako globokih občutkov, dokler se to dekle v neki obliki ne vrne v njegovo življenje. In kljub temu, da se zasnova sliši precej klišejsko, Murakamiju uspe v zgodbe in like vdahniti nekaj posebnega, magičnega.
Čas se je obrnil, se zvil nazaj, razpadel in se preuredil. Svet se je razširil v neskončnost – in vendar je bil določen in omejen. Ostre slike – nič drugega kot slike – so se pomikale po temnih hodnikih kakor meduze, kakor blodeče duše. Trdno sem se odločil, da jih ne bom pogledal. Če bi jih priznal, četudi le malo, bi se obdale s pomenom. Pomen je povezan z zemeljskim in zemeljsko me je poskušalo prisiliti, da se dvignem na površje. Čvrsto sem zaprl razum vsemu temu in čakal, da gre sprevod mimo.
Murakami, Ljubi moj sputnik
Dogajanje v obeh knjigah se na prvi pogled zdi povsem realistično, liki so običajni ljudje, ki se med sabo zapletajo in pogosto drug drugega prizadanejo – zavedno ali ne. Tekom zgodbe pa dogodki postajajo vedno bolj magično-realistnični, nekateri jih označujejo celo za fantazijske.
Lik ženske, tesne prijateljice iz otroštva, ki o svojem življenju ne sme izdati ničesar in se pojavi le ob dežju. Lik dekleta, ki spominja na manic pixie girl, ki izgine brez sledu. Lik ženske, ki čez noč popolnoma osivi, ko iz razgledne točke z daljnogledom pogleda v svoje stanovanje in v njem zagleda samo sebe. In lik običajnega moškega, v katerem ti ženski liki vzbudijo nekakšno prebujenje.
Kritike na temo Murakamijevih ženskih likov oziroma bolje rečeno – odnosov njegovih moških likov do žensk, so res dobro opisane v pogovoru z avtorico Mieko Kawakami: »A Feminist Critique of Murakami Novels, With Murakami Himself«. Nekaj tega je vsekakor prisotnega pri knjigah, ki sem ju brala, vendar se meni osebno ni zdelo moteče.
Predvsem sta me obe knjigi očarali s tem, da sta naslikali običajne odnose med ljudmi, nato pa jih s skrivnostnostjo in nenavadnimi pojavi naredili neobičajne. Med branjem sem se počutila, kot da se potapljam v nek vzporedni svet, kjer je vse to mogoče.
Ali ni na tem svetu, ki je daleč od popolnosti, prostor tudi za nesmiselne stvari? Odstranite iz nepopolnega življenja vse, kar nima smisla, in izgubilo bo še svojo nepopolnost.
Murakami, Ljubi moj sputnik
Definitivno je Ljubi moj sputnik veliko bolj nenavadna kot Južno od meje, zahodno od sonca in mi je bila zato tudi dosti bolj všeč. In ko sem po prebrani knjigi obupana surfala internet, v upanju, da bom našla nekje smiselno razlago konca, sem naletela na intervju z avtorjem, ki me je pomiril. Zapisal je, da v svojih delih ne piše o običajnih ljudeh, katerim se dogajajo običajne stvari, hkrati pa tudi ne o neobičajnih ljudeh, ki se jim dogajajo neobičajne stvari. Piše o običajnih ljudeh, ki se jim dogajajo neobičajne stvari. Konca ni treba razumeti.
Vsekakor bom Murakamija še brala. Doma me čaka Dance, dance, dance, izposojeno pa imam tudi Norveški gozd.
Hvala daa ste zdržali do konca, se beremo!
