Ah ja. Najbolj si zapomnim knjige, ki me najdejo v času, ko nisem čisto okej. Tale je pravi primer.
Prvič sem jo prebrala septembra 2019 na plaži nekje v španski Andaluziji. Bilo je približno 14 dni po tistem, ko sem na faksu uradno padla 2. letnik. Jaz – zlata maturantka, zoisova štipendistka, s povprečjem 8.5 iz prvega letnika – sem tisto leto zbrala komaj dovolj kreditov, da sem lahko ponavljala. Danes se to sliši dramatično, takrat pa sem imela občutek, da se je porušil glavni temelj moje identitete.
Zaradi misli, ki so mi takrat skakale po glavi in neskončnih vprašanj ljudi okoli mene, ki so bila polna presenečenja, skrbi in razočaranja, sem prvič zares razumela željo po tem, da se udreš v zemljo. Pa ne toliko zaradi sramu ali žalosti – bolj zaradi utrujenosti, čustvene otopelosti in prepolnih kapacitet v mojih možganih.
In ta občutek apatije in brezvoljnosti je POPOLNO (in v dosti bolj ekstremni obliki) zajet v knjigi na sliki, ki sem jo po naključju prijela v roke ravno takrat.
Glavna junakinja je sredi svojih dvajsetih in je ravno zaključila študij na prestižni univerzi. Tekom študija ji je za rakom umrl oče, zatem pa je mama naredila samomor. Zgubljenost po tako veliki izgubi je začela reševati s spancem. Našla je povsem razštelano psihiatrinjo, ki ji je predpisala vse možne tablete za spanje in tako se je odločila, da bo eno leto prebila v postelji. Zgodba se potem nekako vleče – opisuje dogodke, ki jih doživlja v tistih nekaj urah, ki jih prebedi ter njena izjemno cinična opažanja, ki letijo predvsem na najboljšo prijateljico Revo.
Nothing seemed really real. Sleeping, waking, it all collided into one gray, monotonous plane ride through the clouds. I didn’t talk to myself in my head. There wasn’t much to say. This was how I knew the sleep was having an effect: I was growing less and less attached to life. If I kept going I thought I’d disappear completely, then reappear in some new form. This was my hope. This was the dream.
Ottessa Moshfegh – My year of rest and relaxation
Dogajanje, ki je sicer prežeto s precej ciničnim humorjem, v knjigi včasih kar malo preizkuša meje bralca in je na trenutke skoraj groteskno. Pripovedovalka zveni zelo ošabno in sebično, brez kakršnekoli empatije do ljudi okoli sebe in se tega zaveda.
Ampak všeč mi je bila ta surovost in neposrednost. Zdelo se mi je, da sem lahko skozi tak lik izživela en del svojih samo-destruktivnih nagnjenj. Po branju sem se kljub težki vsebini in kupu cinizma začuda počutila tisočkrat lažjo.
Pred nekaj meseci sem v roke dobila diplomo in sem knjigo ponovno vzela s police, da bi se spomnila, kako brezupno sem se počutila takrat in kako daleč sem prišla. Kljub temu, da sem danes okej, sem še vedno na nek način razumela lik in si predstavljala, da sem jaz tista, ki cele dneve preleži v nezavesti. Brez želje po tem, da bi to zares naredila. Tak res čuden vpliv ima name ta knjiga. Mislim, da se bom še večkrat vrnila k njej.
P. S. Otteso Moshfegh boste gotovo še videli na mojem profilu. Ne vem zakaj nimamo nobenega njenega dela prevedenega. Na bookstagramu jo videvam zelo pogosto in bi skoraj lahko rekla, da je po popularnosti takoj za Sally Rooney.
P. S. #2 ne vem kako so vam všeč bolj osebni zapisi. Zdi se mi, kot da mogoče prevečkrat zvenijo kot nekakšno jamranje, vendar so ravno ti tisti, ki jih najlažje spravim ven in jih tudi najbolj potrebujem spravit ven.
