Lansko leto je bil ravno v času prvega zaprtja države zaradi epidemije objavljen širši seznam za Women’s Prize for Fiction (WPF) za leto 2020. Ker so nas na faksu poslali domov in čez noč skenslali kolokvije sem se odločila, da zabredem vanj in poskušam z njega prečrtati čim več knjig.
Na seznamu za WPF se po navadi najdejo aktualne knjige, ki odpirajo določeno problematiko in ponujajo veliko iztočnic za pogovor. Predvsem so teme, ki se pojavljajo, pogosto povezane z rasizmom v Veliki Britaniji in po svetu, problematikam odraščanja, življenje manjšin, revnejših slojev in pripadnikov LGBT+ skupnosti, pogosto se pojavijo tudi bolj zgodovinski romani.
Na lanskem seznamu so posebej izstopale tri knjige z izredno težko tematiko. Prva je bila knjiga How We Disappeared, ki je pripovedovala o življenju deklice na Japonskem, ki je bila v času druge svetovne vojne ujeta in zaprta z namenom zadovoljevanja japonskih vojakov. Druga je bila knjiga Girl avtorice Edne O’Brian, ki je govorila o ugrabitvi več sto deklet v Nigeriji za katero je bila odgovorna skupina Boko Haram. Obe knjigi sta bili napisani iz perspektive ugrabljenih deklic in skozi njihovo zgodbo je bila opisana marsikatera grozota v katero so bile deklice prisiljene. Knjigi sem prebrala v lanskem letu in o njiju zapisala nekaj misli na angleškem profilu.
Tretja knjiga, ki je močno izstopala vendar lani nekako ni prišla na vrsto za branje, pa je bila Patrulja z bazarja Bhut, ki je pred nekaj meseci v prevodu izšla pri založbi Vida. Iz uredništva so mi ob izkazanem zanimanju za knjigo prijazno poslali recenzijski izvod za kar se močno zahvaljujem.
Zgodba je napisana skozi oči 9-letnega Džaja, ki se s prijateljema Pari in Fajzom poda na raziskovanje izginotja njihovega sošolca Bahadurja. V Indiji namreč vsak dan izgine okoli 180 otrok, oblasti se primerom pogosto ne posvetijo zaradi pomanjkanja sredstev, korupcije ali nezanimanja. Starši ostanejo sami in brez podpore, otroci pa odraščajo brez občutka varnosti.
Džaj poskuša s svojima prijateljema rešiti primer in poiskati sošolca. Pri tem obiskuje njegove starše in prisluškuje pogovorom s policisti, ki za primer ne kažejo nobenega zanimanja a kljub temu sprejmejo denar, ki ga starši žrtvujejo, s Pari oblikujeta zapiske in se počutita kot detektiva iz televizijske nanizanke Patrulja.
Jaz sem tisti, ki lahko kaj storim. Lahko najdem Bahadurja, ker sem videl več sto oddaj na televiziji in točno vem, kako detektiv, kot je Bjomkeš Bakši, ulovi barabe, ki kradejo otroke, zlato, žene in diamante.
Deepa Anappara, Patrulja z bazarja Bhut
Napetost v revnem bastiju narašča, ko pričnejo izginjati še drugi otroci. Starši postajajo vedno bolj zaskrbljeni, otrokom ne dovolijo samim tavati po mestu, vendar se Džaj vztrajno upira in skozi svojo naivno predstavo o svetu nadaljuje raziskavo. Njegovo pripovedovanje na začetku je lahkotno in k raziskovanju ga žene predvsem radovednost. Z razvijanjem zgodbe in izginotjem vedno več otrok pa njegov ton postaja vedno bolj zaskrbljen, boječ in obupan.
Predvsem je v ospredju nemoč, ki jo občutijo starši, katerih otroci so izginili, ki pa je toliko bolj izrazita skozi oči 9-letnega Džaja, ki tega občutka še povsem ne razume.
Kaj pa je celo življenje? Če umreš kot otrok, je tvoje življenje celo ali polovica ali sploh nič?
Deepa Anappara, Patrulja z bazarja Bhut
Džajeva prva ideja je bila, da so za ugrabitev krivi džini – zli duhovi. Ta ideja, ki da zgodbi nekoliko magičen pridih, se tekom knjige večkrat pojavi in Džaj se je oklepa, ker si dogajanja drugače ne zna razložiti. Na koncu sem imela občutek, da je ideja obvisela v zraku – kakor da je avtorica imela zamisel, kako jo razviti, potem pa nanjo pozabila. Zato so se ti ‘magični’ deli knjige zdeli nekoliko odveč.
Sicer je knjiga izredno hitro berljiva in ko sem enkrat padla v zgodbo nisem mogla prenehati z branjem. Na sredini se sicer zgodba malo upočasni in zdelo se mi je, kakor da je dogajanje nekoliko izgubilo smer. Zadnjo tretjino knjige pa sem prebrala v enem večeru s kepo v grlu in solznimi očmi.
“Verjemi mi,” nadaljuje Gospodar steklenic. “Danes ali jutri bo vsakdo izmed nas izgubil koga, ki nam je blizu, ki ga imamo radi. Srečni tisti, ki se postarajo v prepričanju, da nadzirajo svoje življenje, ampak tusi tisti bodo v nekem trenutku spoznali, da je vse negotovo in da enkrat izgine za zmeraj. Na tem svetu smo kot drobci prahu, za trenutek zažarimo v soncu, potem pa izginemo v nič. Naučiti se moraš s tem sprijazniti.”
“Poskusil bom,” rečem, čeprav nimam pojma, o čem govori.
Deepa Anappara, Patrulja z bazarja Bhut
Avtorica je novinarka, ki je odraščala v Indiji, sedaj pa živi v Veliki Britaniji. Od kar se je preselila si je želela napisati zgodbo o tej problematiki. V enem od svojih intervjujev je dejala, da je “nemogoče ne poznati zgodb o vseh otrocih, ki izginejo, če živiš v Indijskem mestu, kot sem živela jaz.” Kar se mi zdi posebej pomembno poudariti je to, da je v knjigi dala glas tudi ugrabljenim otrokom – vsakega smo spoznali v vsaj enem poglavju.
Kako vsak dan živiš z negotovostjo? Od kod črpaš upanje, če ti povedo, da ga ni? Kako otroku razložiš našo umrljivost? Opazila sem, da se o teh vprašanjih ne morem pogovarjati s soljudmi, niti s svojimi najtesnejšimi prijatelji, zato sem se posvetila junakom te zgodbe in odgovore iskala v njihovih dejanjih.
Deepa Anappara
Povsem razumem, zakaj je bila knjiga nominirana za WFP. Na mojem seznamu, ki sem ga ustvarila na podlagi 12 prebranih knjig (od 16) bi si delila četrto mesto, kar pomeni, da bi jo uvrstila tudi na svoj ožji seznam. Celoten lanski seznam je na povezavi.
Na mojem prvem mestu sta še vedno knjigi Girl, Woman Other in pa Weather, ne tretjem mestu je knjiga How We Disappeared, četrto mesto si delita Patrulja in Dominicana, za njo pa so še knjige Actress, Queenie, Girl, Hamnet, Red at the Bone, The Dutch Housein na koncu še Nightingale Point. Na koncu je nagrado prejela knjiga Hamnet, kar me je prav razjezilo. Knjiga je bila lepo napisana vendar v zgodbi nisem začutila tiste prave globine.
Hvala, da ste prebrali do konca. Se beremo!
