Raphael Bob-Waksberg: Someone who will love you in all your damaged glory

Ste že gledali animirano serijo Bojack Horseman? Tisto z govorečim konjem, ki zgleda kot nekakšna komedija, ampak vsak quote iz serije, ki ga kje zasledite pa je skrajno depresiven?

To je bila ena izmed mojih najljubših serij, ki sem jih pogledala v lanskem letu (poleg Fleabag in The Knick) in upala bi si reči, da ena izmed mojih najljubših serij nasploh. Zadane tam, kjer nisi vedel da je sploh kaj za zadet. Temačna, nepopustljiva in (če ti ustreza stil) briljantno napisana.

Eden od ustvarjalcev serije Bojack Horseman je Raphael Bob-Waksberg – avtor zbirke kratkih zgodb na spodnji sliki. Nekje sem prebrala: “If you liked Bojack Horseman you’ll certainly like this book.”

Vseeno mi je, če je šlo za marketinški trik. Seveda sem jo kupila.

Zgodbe so bizarne in ironične. Nekatere mejijo na fantazijo in vsebujejo elemente znanstvene fantastike, spet druge pripovedujejo o navadnih rečeh, kot je razhod s tipom, ki je v bistvu tvoj šef in vseh komplikacijah, ki pridejo s tem.

Ob zgodbah ti gre na jok ampak sam pri sebi ne veš ali od absurda ali zato, ker je zgodba v tebi prebudila neko čustvo, ki ga prej nisi znal opisat z besedami.

Za tiste, ki ste že gledali Bojacka zbirko najlažje opišem, če rečem, da imajo zgodbe isti vibe kot tista epizoda, ki se odvija pod vodo.

Od kar sem začela z branjem se sprašujem zakaj me je ta način pisanja tako prevzel že pri Bojacku. Zdi se mi, da avtor v svojih opisih zadane tisto absurdnost življenja, tisti trenutek ko nepremično obstojiš sredi nekega vsakodnevnega opravila in se sam sebi zdiš tako majhen, običajen in nepomemben, tvoje skrbi pa skoraj neumne ampak se sam sebi nasmehneš, ker se ti navkljub temu vse kar doživljaš še vedno zdi tako gromozansko in posebno.

The radio played eight songs that were very popular and Lucinda liked all of them but didn’t love any of them and she briefly wondered if she was incapable of loving anything ever again, which is a very normal thing for a person to briefly wonder.

Someone who will love you in all your damaged glory – Raphael Bob-Waksberg

Pri Bojacku mi je bila prav tako posebej všač ta nepopustljivost in surovost – brez opravičevanj slabih dejanj junakov, brez iskanja izgovorov. 6 sezon si jih lahko gledal od daleč kako se trudijo pobegnit sami sebi in se vsak na svoj način počasi naučit obstajat drug z drugim in – še pomembneje – sam s sabo.

V kratkih zgodbah seveda takega character developmenta ne more zajeti, zato je večji poudarek na absurdnosti posameznih situacij, ko jih umestiš v nek širši kontekst. Absurdnosti skrbi v našem življenju, bi lahko rekla.

Ob branju teh zgodb se počutim razumljeno in sprejeto. Zdi da razumem to kako je lahko moje življenje istočasno tako zelo običajno in hkrati tako zelo posebno.

A statue isn’t build from the ground up – it’s chiseled out of a block of marble – and I often wonder if we aren’t likewise shaped by the qualities we lack, outlined by the empty space where the marble used to be. I’ll be sitting in the train. I’ll be lying awake in bed. I’ll be watching a movie; I’ll be laughing. And then all of the sudden I’ll be struck by the paralyzing truth: It’s not what we do that makes us who we are. It’s what we don’t do that defines us.

Someone who will love you in all your damaged glory – Raphael Bob-Waksberg

Okej, mogoče malo pretiravam. Niso vse zgodbe tako fenomenalne. Zagotov pa drži, da se zgoraj opisanim občutkom nobena druga knjiga, ki sem jo brala, še ni tako zelo približala kot tale.

Na koncu še disclaimer, da je stil pisanja precej specifičen. Meni je zelo ustrezal vendar se mi zdi, da v knjigi sploh ne bi mogla uživati, če mi ne bi.

In čisto za konec še en malce daljši odstavek, za pokušino.

“The world, it turns out, has continued to exist. You knew this day would come, but you didn’t want to believe it. /…/ You had every intention of being depressed forever, but as it turns out, there’s work to be done, meals to eat, movies to see, errands to run. You meant to be in ruins permanently, your misery a monument, a gash across the cold hard earth, but honestly, who has the time for that?

Instead, you survived – apparently you both did – and things are shockingly okay. /…/ The memory of whatevere spark you had is rusted, corroded, hardly maintained, and scarcely revisited. This was no great affair, this thing. This was no tragic heartbreak. This was just another thing that happened in a long series of things that happened.”

Someone who will love you in all your damaged glory – Raphael Bob-Waksberg

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja