Knjigo Več kot brat francosko-senegalskega avtorja Davida Diopa sem v roke vzela, ker se je znašla na širšem seznamu za International Booker Prize. Letos sem se namreč odločila, da bom iz tega seznama poskušala prebrati kar vse knjige (ali pa vsaj večino) saj po mnenju številnih tujih knjižnih blogerjev, ki jih spremljam, velja za eno najbolj raznovrstnih poljudnih knjižnih nagrad (nekateri od teh blogerjev so: Lonesome Reader – youtube, Cherie – instagram, Bernie – instagram).
Slaba stran podobnih knjižnih nagrad je gotovo ta, da so v letu, v katerem potekajo, za marsikoga nedostopne. Knjige, ki se znajdejo na seznamu, je namreč skoraj nemogoče najti na policah slovenskih knjižnic, saj za tuje nagrade (razumljivo) ni dovolj velikega zanimanja. Letos pa sem bila pozitivno presenečena – ne le, da sem na policah lokalne knjižnice našla kar dve knjigi iz seznama, obe sta bili tudi prevedeni v slovenščino. In ena od njiju je bila tudi Več kot brat, ki je izšla pri Mladinski knjigi.
Knjiga Več kot brat pripoveduje zgodbo temnopoltega senegalskega vojaka, ki se je v prvi svetovni vojni bojeval za Francijo. Ko je v bitki ubit njegov najboljši prijatelj Mademba, ki mu je več kot brat, zaplava v vedno bolj blazno stanje in krivi sebe, ker prijatelju ni olajšal bolečin ob smrti.
Ah, Mademba, kako žal mi je bilo, da te nisem ubil že zjutraj, ko se je začela bitka in ko si me za to prosil še ljubeznivo, prijateljsko, z nasmeškom v glasu! Če bi ti takrat prerezal grlo, bi bila to še zadnja potegavščina, ki bi si jo v življenju lahko privoščil s tabo, in bi tako po svoje ostala prijatelja za vedno.
David Diop, Več kot brat
Več kot brat ima komaj 140 strani, vendar je v njih zapakirana taka moč, da knjige nisem mogla izpustiti iz rok. Ne vem kdaj sem nazadnje brala kakšno knjigo, ki me je že takoj na začetku s tako silo prilepila nase. Tematike, ki se v knjigi pojavijo se težke in temačne, glavni lik počasi drsi v nekakšno lucidno stanje, se spominja svojega odraščanja, svoje mame in predvsem Madembe, ki mu je bil več kot brat. Z vsem skupaj se spopada na težko prebavljiv – blazen – način, vendar kar je tisto, kar te resnično zadane je to, kako z njim avtor izpostavi vojno kot blazno samo po sebi. Kaj je v vojni človeškega? Kdo je v vojni nor?
Pod vprašanje postavi predvsem predstavo o “krvoločnih afriških vojakih,” ki jo je Francija propagirala v prvi svetovni vojni, zaradi česar ji je Nemčija očitala, da je na ta način v “civilizirano” vojskovanje vnesla element “barbarstva.” In ko se glavni lik v zgodbi na svoj krvoločen način prične spopadati z bolečino ob izgubi najboljšega prijatelja, kar pri sebi dojema kot ponovno odkritje človečnosti, lahko bralec uvidi ironijo in absurdnost njegove vloge v vojni in vojne nasploh.
Ko je njegov odprti trebuh le še gmota surovega mesa, nadoknadim zamujeno in sovražnika pokončam. Že ko me drugič pogleda, mu prerežem goltanec kot žrtvenemu jagnjetu. To, česar nisem storil za Madembo Diopa, zdaj storim za svojega modrookega sovražnika. Ker sem znova odkril človečnost.
David Diop, Več kot brat
Katja Zakrajšek je v spremni besedi z naslovom Besedne brazgotine je to povzela na popoln način: “Alfi Ndiayu se po tem, ko sredi fronte vidi v strašnih mukah umreti najboljšega prijatelja, sesujejo vse dotedanje predstave o dolžnosti, morali, človeškosti. Prestopi v stanje nekakšne lucidne blaznosti, v kateri na svoj način nastavlja zrcalo skrajni surovosti in barbarstvu moderne vojne.”
Vloga kolonialnih vojakov, ki so jo za Francijo odigrali v obeh svetovnih vojnah, je dostikrat prezrta. Njihovih pričevanj iz tega obdobja primanjkuje, kljub temu, da so v oblikovanju evropske zgodovine odigrali krvavo vlogo. Kakor Mademba v romanu, so se vojne vojaki udeleževali v upanju, da bodo po njej lahko zaživeli svobodno v Franciji, vendar se na tisoče vojakov iz bojišča ni vrnilo.
Kot sem omenila je knjiga izredno kratka in se tudi zelo hitro prebere, zato ne bi rada razkrila prevelik del zgodbe. Mislim, da je bil to tudi glavni razlog za to, da je knjiga name tako močno delovala – to da nisem poznala vsebine in sem se vanjo spustila brez pričakovanj.
Stil pisanja je povsem svojevrsten in dodatno pripomore k temu, da knjiga bralca posrka vase. Ponavljanje določenih fraz in način, kako glavni lik sam sebi razlaga svoje doživljanje in razumevanje dogajanja medtem ko drsi v vedno bolj blazno stanje je na meni pustil resnično globok vtis.
Skrita zgodba mora biti tam, ne da bi bila zares tam, pustiti mora, da jo zaslutimo, tako kot lahko skozi tesno prilegajočo se obleko žafranasto rumene barve zaslutimo prelestne obline mladega dekleta. Skozi zgodbo, v kateri je skrita, mora presevati. Ko jo tisti, ki jim je namenjena, doumejo, lahko takšna skrita zgodba, ki se skriva za znano zgodbo, spremeni tok njihovega življenja, lahko jih navede k temu, da kakšno svojo neopredeljivo željo preobrazijo v oprijemljivo dejanje. Lahko jih ozdravi bolezni oklevanja, kar je povsem v nasprotju s pričakovanji kakšnega zlonamernega bralca.
David Diop, Več kot brat
Knjiga se je nekaj dni nazaj uvrstila na ožji seznam za International Booker Prize in ob razglasitvi so jo opisali kot “nepozabljivo.” Zdi se mi, da je to popolna beseda zanjo. Na pamet mi ne pade niti ena knjiga, s katero bi jo lahko primerjala. Mislim, da lahko rečem, da tako močne knjige kot je Več kot brat še nisem brala.
Hvala da ste zdržali do konca! Se beremo!
