V bralnem smislu je bilo zame leto 2020 prelomno – prebrala sem precej knjig izven moje cone udobja in začela bolj premišljeno izbirati svoja naslednja branja, o knjigah, ki so me navdušile sem začela pisati recenzije – najprej v angleščini na Instagramu, kasneje pa na čisto novem slovenskem profilu in blogu.
Skupaj sem v letu 2020 prebrala 62 knjig kar je občutno več kot v kakšnem ‘normalnem’ letu – pozna se vpliv epidemije, pridružitev novim knjižnim klubom, sodelovanje v izzivih, eksperimentiranje s slušnimi knjigami in še bi lahko naštevala. Večinoma sem brala romane, je pa med prebranimi knjigami tudi 7 zbirk kratkih zgodb, 2 pesniški zbirki, 1 risoroman in 12 neleposlovnih del.
Eden izmed izzivov, ki sem si jih tekom leta postavila, je bil: prebrati čim več knjig s širšega seznama za Women’s Prize for Fiction, ki je bil objavljen ravno v času razglasitve prvega lockdowna v Sloveniji. Na koncu sem uspela prebrati 11 od 16 knjig, nekaj takih, ki so pustile na meni pečat (How We Disappeared, Girl), nekaj takih, ki si jih bom zapomnila iz kakšnih drugih razlogov (Queenie, Weather) in pa nekaj takih nad katerimi sem bila precej razočarana (The Dutch House, Hamnet). Kljub temu, da je bil izziv izjemno zabaven, sploh zato, ker pri njem sodelujejo tudi številni drugi blogerji s katerimi lahko o knjigah poklepetaš, mislim, da se ga v takem obsegu ne bom več lotevala.
Najljubše knjige leta 2020
Ob koncu leta sem pripravila seznam 5 najljubših leposlovnih del in eno najljubše neleposlovno. Če se spustiš nižje sem o vsaki izmed knjig tudi nekaj malega zapisala.
Najljubše leposlovne knjige leta 2020 so torej:
- In the Distance (Hernan Diaz)
- The People in the Trees (Hanya Yanagihara)
- To noč sem jo videl (Drago Jančar)
- Stories of Your life And Others (Ted Chiang)
- Dune (Frank Herbert)
Najljubša neleposlovna knjiga pa je: Weapons of Math Destruction (Cathy O’Neil)
Krajši opisi knjig
In the distance (Hernan Diaz)
In the distance je prvenec argentinsko-ameriškega avtorja Hernana Diaza, ki je bil leta 2018 nominiran za Pulitzerjevo nagrado. Pripoveduje o švedskem emigrantu Håkanu, ki se z bratom odpravi proti Ameriki iskati boljše življenje. Kar naenkrat Håkan ostane sam in se tako znajde na potovanju polnem najrazličnejših dogodkov in legend. Po navadi knjige opisujem z besedami kot so zanimiva, dobra, všeč mi je, redkokatera knjiga pa si prisluži besedo prelepa, in ta je ena izmed njih.
Težko rečem pod kateri žanr bi knjigo uvrstila – dogajanje je postavljeno v 19. stoletje in nekateri jo uvrščajo pod western, vendar je napisana na moderen, skoraj surrealističen način, zaradi česar se mi je včasih zdelo, da se zgodba dogaja v nekem drugem svetu. Nekateri so avtorjev stil pisanja primerjali z Marquezom in celo Dickensom. Vsekakor gre za prelepo zgodbo o ljudeh, emigraciji, osamljenosti, trpljenju, medsebojni pomoči in navsezadnje človeškem duhu. Skozi zgodbo se zvrstijo najrazličnejši liki (od sovražnih lovcev in goljufivcev pa do zdravilcev in graščakov) med drugim pa se tudi Håkan skozi dogodke, zaradi katerih se včasih znajde tudi na robu smrti, spreminja, odrašča in se stara.
In the Distance je gotovo najljubša knjiga preteklega leta, pa tudi ena izmed najljubših nasploh.
The People in the Trees (Hanya Yanagihara)
Knjiga je napisana kot biografija izredno neokusnega znanstvenika po imenu dr. Norton Perina, ki je deloma zasnovan po Carletonu Gadjuseku, prejemniku Nobelove nagrade za medicino leta 1976. V knjigi avtor pripoveduje o Nortonovih letih študija in o dogodkih, ki so sledili kasneje, ko se je avtor znašel v skupini znanstvenikov na oddaljenem otoku na lovu za nesmrtnostjo. Dogodki opisani v knjigi raziskujejo meje dovoljenega, ko gre za znanost. In kar je pri knjigi najbolj šokantno – avtor biografijo piše v času, ko je Perina v zaporu zaradi številnih obtožb spolnega nadlegovanja svojih posvojenih otrok, ki jih je iz otoka pripeljal, da bi jim zagotovil boljše življenje.
Avtorica knjige Hanya Yanagihara (poznana predvsem po romanu A Little Life) v knjigi ni poskušala ugajati bralcu, temveč je v njej stopila v glavo človeka, ki je pravzaprav psihopat. Med branjem sem bila zgrožena vendar knjige nisem mogla odložiti. In ko sem imela do konca le še nekaj strani in sem že mislila, da bo knjigo zaključila z nekoliko odprtim koncem, je avtorica poskrbela za obrat o katerem nisem mogla nehat razmišljat. Knjiga se mi je kljub zgroženosti nad glavnim likom zdela genialna.
To noč sem jo videl (Drago Jančar)
Roman To noč sem jo videl slovenskega avtorja Draga Jančarja je letos prejel nagrado kresnik za najboljši roman desetletja. Nekaj mesecev pred tem sem ga prebrala v sklopu knjižnega kluba na faksu in ni me razočaral.
Knjiga pripoveduje zgodbo Veronike Zarnik iz perspektiv različnih pripovedovalcev, ki so bili tako ali drugače del njenega življenja. Pripovedovalci se spominjajo Veronike pred njenim izginotjem v času druge svetovne vojne in z vsakim izmed njih se odkrije nova plast zgodbe.
Veronika je samosvoja in nekoliko ekscentrična, včasih predstavljena celo kot vzvišena, a vendar je njena zgodba nadvse tragična. Zgodbe iz druge svetovne vojne imajo name vedno velik vpliv, ta pa me je na koncu popolnoma zlomila.
Stories of Your Life and Others (Ted Chiang)
Od nekdaj obožujem kratke znanstveno-fantastične zgodbe, vendar sem do sedaj prebirala le stare zbirke, ki sem jih nabirala v bukvarnah. Zbirka kratkih (no, nekatere niso bile tako zelo kratke) znanstvenofantastičnih zgodb avtorja Teda Chianga pa je bila prva taka modernejša zbirka, ki sem se je lotila in sem jo naravnost oboževala.
V starih zgodbah se po navadi glavne ideje skrivajo za kakšnimi izumi, strašnimi bitji ali potovanjem v času, medtem ko se tukaj avtor loteva predvsem možnost razvoja človekovega dojemanja sveta okoli sebe. Ena izmed zgodb v zbirki je tudi Story of Your Life po kateri je bil posnet film Arrival (ki me je močno razočaral) – v njej ljudje poskušajo razvozlati jezik Nezemljanov, ki so obiskali Zemljo. Vendar njihov jezik ni sestavljen iz črk in besed – ga lahko ljudje sploh dojamemo?
P.S. Če si želite pogledati film Arrival močno priporočam, da najprej preberete zgodbo!
Dune (Frank Herbert)
Dune (slo. Peščeni planet) je res obsežno znanstveno-fantastično delo iz leta 1965 (pustimo to, da gre v bistvu samo za prvi del serije 6-ih ravno tako obsežnih knjig), ki je postavljeno v daljno prihodnost. Človeštvo je takrat inhibiralo številne svetove po vesolju in se razvijalo – vendar ne v tehnološkem smislu. Vsa umetna inteligenca je bila namreč med neko vojno uničena in odstranjena. Medzvezdno potovanje je bilo mogoče samo s tako imenovano Začimbo (ang. Spice), ki pa raste le na planetu Arrakis oziroma Dune.
Pri Peščenem planetu gre za tiste sorte knjigo, kjer moraš enostavno ločiti zgodbo in to, kako je knjiga napisana, če se hočeš o njej sploh pogovarjati. Slog je počasen, skoraj arhaičen in tudi sama zgodba se vleče v nedogled. Sami dialogi so včasih prav dolgočasni – sploh če vmes pozabiš kdo je zaveznik in kdo izdajalec. K branju se moraš prisiliti in računati na to, da se boš z njo spopadal kar nekaj časa.
Ampak. Pod vsem tem se skriva nekaj zares veličastnega. Z vsakim (še tako dolgim) poglavjem so se pred mano odvijali novi sloji zgodbe, junakov, ljudstev, zgodovine, znanstvenih razlag, ‘čarovniških’ redov, obredov.. Do potankosti zamišljen svet, ki ga je ustvaril avtor ti na koncu zleze pod kožo. Ne moreš, da ga ne bi občudoval. Ko sem ponovno pogledala trailer za film sem ga gledala s čisto drugimi očmi – nimam druge besede kot VELIČASTNO.
Neleposlovno: Weapons of Math Destruction (Cathy O’Neil)
Knjiga ima podnaslov »How Big Data Increases Inequality and Threatens Democracy« kar dodobra opiše glavno idejo, katere se avtorica loti. Kar v knjigi opisuje se nanaša predvsem na Ameriko, kakor je zapisala naj bi v Evropi vseeno imeli nekaj več zaščite glede podatkov, ki se zbirajo o nas, ne bi pa se bilo neumno o tem pozanimati, saj je ta knjiga na trenutke prav srhljiva.
V njej se loteva najrazličnejših problematik, ki so povezane z zbiranjem in analiziranjem podatkov. V algoritmih za analizo, ki so pogostokrat spisani dobronamerno – na primer za izboljšanje šolstva ali pa prilagoditev oglasov, ne moremo zajeti vseh subjektivnih meril, od katerih so podatki odvisni. Sploh kadar govorimo recimo o razlikah, ki se pojavljajo v revnejših naseljih, kjer pogosto živijo večinoma temnopolti ljudje. Med drugim pa se dotakne tudi vprašanja zakaj so cene šolnin v Ameriki tako velikanske ali pa kako lahko oglasi na Facebooku vplivajo na rezultat volitev.
Honorable mentions
Za konec pa še nekaj knjig, ki se niso prebile na seznam najboljših, si pa jih želim omeniti.
Julie & Julia (Julie Powell) – lahkotna zgodba o Julii, ki se odloči v enem letu prebiti skozi knjigo receptov slavne francoske kuharice. Po njej je bil posnet tudi prikupen film z istim naslovom, kjer eno od glavnih vlog odigra Meryl Streep.
The Memory Police (Yōko Ogawa) – distopičen roman, ki je pritegnil mojo pozornost na ožjem seznamu za nagrado International Booker. V njem se znajdemo v mestu, kjer stvari postopoma izginjajo, prebivalci pa jih pozabljajo – kaj se zgodi, ko izgine recimo leva noga? Med prebivalci mesta so tudi tisti, ki stvari ne pozabljajo in se morajo skrivati pred tako imenovano ‘The Memory Police’
Weather (Jenny Offill) – ena izmed mojih najljubših knjig, ki sem jih prebrala s širšega seznama za Women’s Prize for Fiction. Gre za čisto kratko izpoved ženske, ki premišljuje o svojem zakonu, globalnem segrevanju, službi in ljudeh v današnjem času. Hitro berljiva, aktualna, predvsem pa polna takšnih in drugačnih misli, ki gredo verjetno čez glavo tudi vsakemu izmed nas.
Tako. Upam, da ste na seznamu morda našli kakšno knjigo, ki se vam zdi zanimiva. V novem letu pa vam z veseljem zaželim čim več dobrih knjig, česa drugega pa ne bom naglas omenjala, da se ne jinksamo.
