Tek na robu živčnega zloma pripoveduje o tem kako se je avtor Lucijan Zalokar v prvi karanteni letošnjega leta odločil, da bo sledil svojim treningom iz časa tekmovanj, ko je v teku na 800 metrov zastopal celjski Kladivar. Pripoveduje o svojem 48-kilometrskem tekaškem podvigu tik pred zaprtjem občin, o intervalnih treningih ter predvsem o svojem doživljanju vsega skupaj. Knjiga je (po pričakovanjih) športno obarvana, kar pa naj ne odvrne tistih, ki jim šport ni tako blizu – šport je le orodje skozi katerega avtor raziskuje meje človekovega duha in telesa.
Knjiga nosi podnaslov »Premislek o svobodi gibanja.« Za avtorja namreč tek – znotraj okvirjev ukrepov za zajezitev pandemije in omejitev telesa – predstavlja notranjo svobodo, katero je avtor v tem negotovem času postavil na preizkušnjo.
»Bi si v danem trenutku želeli več svobode? Ste lahko bolj svobodni, kot ste trenutno? Je svobodo sploh mogoče meriti? Kaj vam ta beseda sploh pomeni?«
Lucijan Zalokar – Tek na robu živčnega zloma
Priznam, da sem pred branjem pričakovala nekaj bolj osebno izpovednega, kar sicer pride na vrsto predvsem v zadnjih poglavjih, ampak sem bila ravno tako navdušena nad bolj filozofskim in tehničnim pogledom na tekaški trening. Avtor se, medtem ko pripoveduje o doživljanju svojih treningov, namreč dotakne mnogo znanih in manj znanih zgodb številnih atletov po svetu (med drugim recimo piše o mehiškem indijanskem ljudstvu Tarahumari) in preučuje njihov način treniranja, da bi del tega lahko prenesel tudi v svoj novi vsakdan.
Kar skozi celotno knjigo poudarja in kar je verjetno vsakemu vrhunskemu in rekreativnemu športniku dobro poznano je, da v resnici noben način treniranja ni za čisto vsakega, za vsem tem je dostikrat cela znanost in cela ekipa. Predvsem pa ni vse v fizični temveč ogromno tudi v psihični pripravi oziroma, če uporabim izraz, ki gre marsikomu na živce, v glavi.
Branje o teh zadevah je meni osebno grozno zanimivo. Profesionalni šport se mi na sploh zdi nekaj tako veličastnega in občudujem ljudi, ki se v njem najdejo, se mu v celoti posvetijo in so se sposobni prignati do svojih skrajnih mej.
»Tek na osemsto metrov ni le poligamna temveč tudi zelo romantična disciplina. Je kot ljubezen: včasih mora boleti sicer ni tista prava. In če je v ljubezni najbolj na udaru srce, so zdaj noge prenašalke bolečine.
Lucijan Zalokar – Tek na robu živčnega zloma
Avtor je sicer novinar časnika Delo, ki je svojo mladost in prva leta študija posvetil teku na 800 metrov. V tej disciplini si je poleg številnih zmag in rekordov na državni ravni priboril nastope na mladinskem svetovnem prvenstvu in članskem evropskem prvenstvu v dvorani. Skratka je nekdo, ki ve o čem piše. In sama obožujem knjige, kjer jasno začutim, da avtor ve o čem govori, da piše o tem, ker se mu to res zdi pomembno in ker o tem resnično ima nekaj za povedat. In med branjem sem imela ves čas tak občutek, kljub temu, da kdaj mogoče nisem razumela, kaj točno je bil namen kakega dela knjige.
Ne vem točno kaj bi rada povedala o tej knjigi, ker se me je dotaknila na malo drugačen način, kakor se me knjige dotaknejo po navadi. Med branjem sem podoživela svoje neprespane noči pred tekmami, razočaranja, bolečine v mišicah po jutranjih treningih, ki sem jih nosila sabo na pouk, in vsakodnevne rutine, ki so vodile moje do minute splanirane dneve. Res je sicer, da nikoli nisem na veliko zmagovala, mogoče je bilo to zato, ker se na treningu nikoli nisem prignala do bruhanja, mogoče res nisem imela vsega poštimanega v glavi (kdo pa ima?), mogoče sem res preveč pritiskala nase, mogoče pa enostavno nismo vsi ljudje za to. Nikoli nisem podvomila v svojo odločitev o prenehanju s tekmovanji, še vedno se s športom ukvarjam za dušo in to je ena izmed tistih stvari, pri kateri lahko brez laganja sama sebi rečem, da neznansko uživam. In sem zato neskončno hvaležna.
Sama si od nekdaj želim, da bi se zbrcala in začela redno teči. In imam obdobja, ko krožim po Ljubljani večkrat na teden, potem pa enkrat dežuje, enkrat se moram učiti, enkrat pa sem čez noč pozabila zunaj cunje, ki so se sušile, in jih je zmočil dež.. Potem pa kar pozabim in preden se spet spravim mine nekaj mesecev. Za sabo imam že kar lepo število 10-kilometrskih tekov, najdalj kar sem tekla je bilo tistih slabih 12 kilometrov okoli Bohinjskega jezera, letos sem upala na svojo prvo 15-ko ob Soči in 21-ko po Novem mestu – prva je odpadla, od druge pa sem se odjavila. V bistvu je bilo to že tretjič, da sem se odjavila od polmaratona ali pa se prestavila na 10-ko. Groza.
Tek na dolge proge se mi istočasno zdi nekaj najbolj mučnega in nekaj najbolj pomirjujočega, če ne rečem kar svobodnega. Ko bi lahko dosegla tisto Murakamijevo disciplino in vsak dan odtekla 1 uro – koliko lažja bi bila moja glava?
No, da zaključim. Tek na robu živčnega zloma je knjiga, ki vas bo skozi številne zgodbe, teorije in anekdote popeljala v ozadje profesionalnega športa. Mimogrede pa vas bo prisilila v premislek o svobodi in kako jo lahko zase ponovno definirate tudi v teh časih.
