Frankenstein

O romanu Frankenstein je bilo že veliko povedanega in napisanega, po njem je bilo posnetih nešteto filmov (ki se vsi od romana precej razlikujejo), pogosto ga srečamo v drugih literarnih delih in po navadi sem lahko razumela kontekst, v katerem je omenjen, zato najprej tudi nisem imela namena na dolgo pisariti o tej knjigi. Vendar mi nikakor ni dala miru. Ko sem jo poskušala umestiti v čas v katerem je nastala so me njeno ozadje in razprave o njej pritegnile bolj kot sem pričakovala. Kljub temu, da približno vsebino verjetno poznamo vsi (človek umetno ustvari življenje, obžaluje) sama ideja knjige predstavlja veliko več kot to.

Mary Shelley - Frankenstein
Mary Shelley – Frankenstein

Zgodba je bila napisana leta 1818 in sicer kot posledica izziva, ki so si ga zastavili trije mladi pisatelji na druženju v gorah – kdo bo napisal najboljšo grozljivo zgodbo. Na koncu je izziv resno sprejela le Mary Shelley in tako je nastal roman, ki danes velja za eno temeljnih del znanstvene fantastike. Izšel je anonimno, ko je imela avtorica komaj 19 let. Nanjo je takrat vplival predvsem njen bodoči mož Percy B. Shelley, očitno pa tudi srhljivi gotski romani in razvoj romantike v Angliji.

Knjiga se začne s pismi pustolovca Roberta Walterja svoji sestri Margareti. Pisal ji je z odprave na severni tečaj, ki je v tistem času veljal za eno najmanj raziskanih področij na svetu. Med potovanjem na palubo sprejmejo utrujenega popotnika, ki je na lovu za prikaznijo, ki je nekaj časa pred njim potovala mimo ladje.

»Gotovo ste uganili, gospod kapitan, da so me v življenju doletele takšne nesreče, kakršnih ni najbrž okusil še nihče. Nekoč sem že sklenil, da bom odnesel skrivnost teh tegob s seboj v grob, a ko sem srečal vas, sem si premislil. Vi ste prav tako željni vednosti in modrosti, kakor sem bil nekaj časa jaz, in goreče želim, da uresničenje vaših želja ne bo podobno kači, ki nosi v sebi strašen strup – tako je bilo namreč z menoj.«

Mary Shelley, Frankenstein

In tako se je pričela pripoved Viktorja Frankensteina, ki jo je Walter skrbno zapisoval. Začne s svojo mladostjo, ki jo je preživel z družino v Ženevi. Že od malih nog ga je zanimala znanost in po materini smrti se je na univerzi daleč od doma vrgel v znanstvene poskuse. Čez nekaj časa mu je uspelo tisto, kar so bile sanje mnogih znanstvenikov – iz mrtvega tkiva je ustvaril živo bitje sposobno razmišljanja, učenja in razumevanja. A Viktor se je tega začel zavedati šele nekaj let kasneje – v tistem trenutku, ko je bitje oživelo, se mu je namreč zagabilo in se v njegovih očeh spremenilo v ostuden stvor in izrodek. Pustil ga je samega in poskušal nanj pozabiti dokler se njune poti niso zopet prekrižale doma v Ženevi, ko je nekdo umoril njegovega brata Viljama. Frankenstein je bil prepričan, da je za to odgovoren ta izrodek, ki ga je ustvaril. Vse skupaj postane veliko bolj smiselno ko slišimo zgodbo še iz perspektive ustvarjenega bitja. Takrat se pojavi vprašanje, ki nam je vsem znano – kdo je tukaj zares pošast? Bitje, ki je bilo prepuščeno samo sebi in je od svojega stvarjenja naprej hrepenelo zgolj po ljubezni, človeštvo pa ga je za to prikrajšalo na vsakem koraku? Ali znanstvenik, ki ni prenesel nepopolnosti svojega odkritja in ni bil sposoben prevzeti odgovornosti za posledice?

»Adam je bil delo božjih rok, popolno bitje; srečen je bil in ničesar mu ni primanjkovalo. Še več: njegov stvarnik ga je varoval, bedel je nad njim in zanj skrbel. Adam je smel občevati z bitji, višjimi od sebe, pridobivati od njih znanje. Jaz pa sem bil revež, nebogljen sem bil in sam. Večkrat sem se dal zapeljati misli, da Satan bolje pooseblja moj položaj: kakor njega je tudi mene hudo grizla zavist – občutil sem jo večkrat, ko sem pomislil na srečo svojih varuhov.«

Mary Shelley, Frankenstein

Roman v izvirniku nosi podnaslov »Sodobni Prometej.« Prometej je v grški mitologiji ustvaril človeka iz gline ter nato Zevsu ukradel ogenj, ga vrnil človeštvu in bil za kazen pribit na kamen, kjer mu je vsak dan znova orel izkljuval jetra. Prav tako je bil Frankenstein za igranje z mejo med življenjem in smrtjo kaznovan s trpljenjem bližnjih in z mukami, ki pa jih je v bistvu zadajal sam sebi. Kljub temu, da se je Frankenstein svojega odkrivanja lotil z dobrim namenom in tisto tipično romantično vznesenostjo, svojemu odkritju (dobesedno!) ni bil pripravljen pogledati v oči in se z njim soočiti.

V grobem bi lahko torej trdili, da je Frankenstein zgodba, ki opozarja na odgovornost, ki pride z ambicijami in na nevarnost, da bi znanost prekoračila samo sebe. Ko pomislim, se mi zdi to za roman, ki je star več kot 200 let, izredno zanimiva in napredna tematika, ki je aktualno še danes. Podobnega vprašanja o posledicah biološkega inženirstva in igranja Boga so se lotevali tudi nekateri drugi pisatelji – na primer H. G. Wells v svojem romanu iz leta 1896 z naslovom Otok doktorja Monroja (meni osebno zelo težek za branje) – vendar noben tako uspešno.

Vseeno pa obstaja še kar nekaj interpretacij Frankensteina in njegove zgodbe – ena recimo, ki pravi, da pošast v bistvu sploh ni bila resnična in je bila zgolj rezultat Viktorjeve obsedenosti. Ta se mi zdi nekoliko privlečena za lase, ker s tem vprašanje stvarjenja popolnoma izgubi pomen.

Naslednja, ki se mi je zdela vredna omembe je teorija, ki pravi, da je Shelley v romanu med drugim tudi kritizirala patriarhijo, ki je v vlogo znanstvenikov in ‘stvarnikov’ v tistem času (no, še vedno) postavljala moške medtem ko so ženske vloge postajale vedno bolj zapostavljene. Glavni razlog zakaj bitje postane tako polno sovraštva je bil namreč ta, da ga je njegov stvarnik zapustil in ni bil deležen ljubezni, ki jo povezujemo predvsem z ženskami. S tem je hotela poudariti pomembnost vloge žensk v družbi, ki jih je vedno bolj izključevala. Kljub temu, da se na prvi pogled tudi ta ideja zdi nekoliko daljnosežna ne smemo pozabiti, da je bila Mary Shelley hči Mary Wollstonecraft, feministke, ki je zagovarjala enakopravnost med spoloma.

Tretja in najbolj zanimiva pa se mi je zdela teorija, ki pravi, da naj bi bila to kar kritika stvarnika in človeške družbe. Kot je znano je Mary Shelley veliko časa preživela v družbi mnogih pisateljev in pesnikov tistega časa, med drugim tudi Lorda Byrona, ki je bil izjemno kritičen do stvarnika, o katerem govori krščanska vera. Rojen je bil namreč z deformiranim stopalom glede česar je bil baje zelo občutljiv. Bi lahko Viktorja primerjali z Bogom, njegovo bitje pa z ljudmi, ki smo vrženi v družbo kjer se bomo počutili sprejete ali pa ne?

Mislim, da je že iz dolžine zapisa očitno, da mi je bil roman všeč. Sama sem namreč ljubiteljica tako romantičnih junakov kot znanstvene fantastike in ta roman je nekakšna mešanica obojega. Vsekakor gre za klasiko, ki je še danes navdih za mnoge umetnike. Res pa se mi škoda, da se ime Frankenstein uporablja tako pogosto in v tako širokih kontekstih, ker teme, ki jih zgodba odpira, s tem izgubljajo težo.

Priporočila glede filmskih adaptacij Frankensteina bom prepustila Domeniki. Res pa se splača pogledati film Mary Shelley iz leta 2017.

Hvala, da ste zdržali do konca in lep dan še naprej!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja