Mi smo medvedi je knjiga švedskega avtorja Fredrika Backmana, ki je nastala leta 2017. Mogoče ga poznate po knjigah Mož z imenom Ove, Babica vas pozdravlja in se opravičuje ali pa Tu je bila Britt-Marie. Zame so bili Medvedi prva njegova, me pa na polici že čaka naslednja.
V zgodbi se vse vrti okoli Björnstadtskih medvedov – mladinske hokejske ekipe propadajočega mesta, ki se bori za zmago na velikem državnem prvenstvu. Ampak to v resnici ni knjiga o hokeju. Na zadnji platnici knjige je bil zapisan citat avtorice Jojo Moyes, ki je še najbolje povzel, o čem pravzaprav govori knjiga: »V resnici je to zgodba o ljudeh – o moči in skupinski lojalnosti in o tem, kaj nevede zgrešimo, ko fante učimo, naj bodo možje.«
Samo vsebino bi lahko povzela v nekaj stavkih – fantje se pripravljajo na tekmo, starši se pripravljajo na tekmo, sponzorji, direktorji, trenerji; celo mesto se pripravlja na tekmo. Zmaga bi za mesto pomenila prebujenje, za igralce pa svetlo prihodnost. Ena noč je dovolj, da se stvari obrnejo na glavo – kako se stvari razpletejo, ko se razve, da je vpleten najbolj perspektiven igralec ekipe?
»Skoraj vsaka razprava o tem, kako se ljudje vedemo drug do drugega, se prej ali slej sprevrže v prepir o »človeški naravi.« Učitelji biologije imajo z razlago precej težav: po eni strani je naša vrsta preživela, ker smo držali skupaj in sodelovali, toda po drugi strani smo se razvili, ker so najmočnejši osebki zmeraj uspevali na račun šibkih. Tako se na koncu vedno prepiramo o tem, kje naj bi začrtali mejo. Kako sebični smemo biti? Koliko smo dolžni skrbeti drug za drugega?«
– Fredrik Backman, Mi smo medvedi
Preden začnete z branjem knjige morate razumeti, da noben izmed likov ni zares glavni – glavni lik je mesto samo. Kljub temu, da skozi zgodbo spoznamo veliko oseb, ki tako ali drugače odigrajo pomembno vlogo, je na koncu tisto, kar te zares povleče prepletanje med njimi. Vsaka oseba je imela svojo zgodbo polno vprašanj in bolečine in vendar so se vse spletle v eno samo in vsi so dihali z njo.
Tukaj je odigral odločilno vlogo Backmanov (po mojem mnenju genialni) način pisanja. V roke je vzel situacijo, katero v modernejših romanih in filmih srečamo pogosto – v napačnih rokah bi lahko bila zgodba polna klišejev in enodimenzionalnih likov, na koncu pa od knjige ne bi odnesla ničesar. Backman je storil ravno obratno – njegovi liki so navzven morda res delovali nekoliko stereotipično, vendar jih je spretno vrtel okoli in z vsakim poglavjem zarezal globlje v čisto vsakega. To je dosegel s kratkimi opombami in čisto banalnimi opazkami. Težko opišem kaj s tem mislim, zato bom navedla primer, kako je opisal petnajstletno Ano – najboljšo prijateljico hčerke vodje kluba:
»Postanemo takšni, kakršni nam govorijo, da smo. Ani so vedno govorili, da je z njo nekaj narobe.«
Ana, ki je še eno poglavje prej polivala smutije in se igrala nadležne igre, je v tem trenutku dobila neko čisto novo dimenzijo.
Prav tako sem opazila, kako je avtor nekatere fraze ponavljal na različnih delih v knjigi in vedno je s tem povedal nekaj drugega. Iste fraze je uporabljal za opisovanje različnih odnosov, ki so bili lahko dobri ali slabi. Eden, ki mi bo gotovo ostal v spominu je bil:
»Ko si star petnajst let, imaš prijatelje, ki jih ne najdeš nikoli več.«
Ne vem, kdaj sem bila nazadnje tako navdušena nad slogom pisanja. Ta subtilnost me zelo spominja na Douglasa Adamsa vendar namesto komičnosti in absurdnosti se v ozadju skriva .. boleča resničnost.
»Vsi odrasli se kdaj pa kdaj počutimo povsem izžete. Ko ne vemo več dobro, kaj je tisto, za kar se kar naprej bojujemo, ko nas premagajo resničnost in vsakdanje skrbi in se sprašujemo, kako dolgo bomo še lahko vztrajali. K sreči lahko vsi preživimo veliko več takih dni, kot si mislimo, ne da bi se zlomili. Žal nikoli natanko ne vemo, koliko.«
– Fredrik Backman, Mi smo medvedi
Mi smo medvedi je tako ena izmed tistih knjig, po kateri imaš več vprašanj kot odgovorov. Kot zunanji opazovalec zgodbe lahko jasno potegneš črto med tem kar je bilo prav in kaj narobe, istočasno pa te pisatelj postavi v kožo tistih, ki ali zaradi hokeja ali zaradi svojih lastnih problemov situacije ne vidijo take kot je. Vidiš njihovo ujetost s katero ne škodujejo le sebi temveč tudi ljudem okoli njih in vidiš, da za vsako stvar obstajajo razlogi – dobri ali zli. Lahko je pametovati, ko poznaš celo sliko, nikakor pa mi ne da miru vprašanje ali ima vsak človek neko šibko točko, kakor je bila tukaj vpletenost najboljšega igralca ekipe, ko začne opravičevati in dvomiti?
»Sovraštvo lahko včasih pride zelo prav. Če vse razdeliš na prijatelje in sovražnike, na nas in druge, na dobro in zlo, postane svet veliko razumljivejši in manj zastrašujoč. Ni ljubezen tista, ki najhitreje poveže ljudi, saj je težka, zahtevna. Sovraštvo je preprosto.
Zato si v sporu najprej izberemo stran, ker je to laže kot razmišljati v različnih smereh. V drugem koraku nato poiščemo dejstva, ki potrjujejo tisto, kar bi radi verjeli, tolažilna dejstva, ob katerih lahko življenje normalno teče naprej. In v tretjem koraku razčlovečimo sovražnika.
– Fredrik Backman, Mi smo medvedi
Slišala sem, da naj bi ta knjiga odstopala od ostalih Backmanovih del – označujejo jo za njegovo najbolj »zrelo« delo. Obstaja nadaljevanje z naslovom Mi proti vam, vendar moram še najti način, kako priti do knjige. Če sem prav zasledila pa bo leta 2021 izšel celo tretji del! Angleški naslov je »Those who run against fire.« Vsekakor bom Backmana še brala, na polici me že čaka Mož po imenu Ove!
Preden pa zaključim objavo bi rada še posebej izpostavila, kako me knjiga zadela osebno. Sama sem namreč odrasla s športom in tekmovanji. Sicer je šlo za individualno panogo vendar sem med branjem vseeno lahko potegnila marsikatero vzporednico. Zdaj je že nekaj let od kar ne tekmujem več in čeprav sem bila takrat premlada, da bi razumela to, kar hoče povedati ta knjiga, so mi stvari začele postajati jasne kasneje, ko sem se stvari spominjala z nekaj distance. Mislila sem, da se veliko odrekam pa vendar si težko predstavljam, čemu vse so se odrekali moji starši. Kolikokrat so misli, s katerimi se je borila Mira – ena izmed neverjetnih mam, ki jih spoznamo v zgodbi – šle čez glavo mojim staršem? Vsi smo na nek način sovražili vse skupaj in vendar sem hvaležna za čisto vsak trenutek.
Še zadnji citat, ki morda ni bistven, me je pa zadel tam, kjer nisem vedela, da me še lahko.
»Zakaj imajo ljudje radi šport? Na tribuni je ženska, ki ga ima rada, ker je šport zadnje področje, kjer še najde neposredne odgovore. Svojčas je tekla na smučeh na najvišji ravni, za tek na dolgih progah je trpela bolečine in izgube in žrtvovala najstniška leta – večer za večerom z naglavno svetilko in v solzah, ki so ji tekle od mraza in izčrpanosti – in vse, kar so drugi gimnazijci počeli v prostem času, ona pa ni mogla. Če pa bi jo zdaj vprašali, ali kaj obžaluje, bi zmajala z glavo. Če bi jo vprašali, kaj bi naredila, če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi brez pomišljanja odgovorila: »Bolj bi trenirala.« Ne zna razložiti, zakaj ima rada šport, ker je spoznala, da tega kratko malo ne razumeš, če moraš vprašati.«
– Fredrik Backman, Mi smo medvedi
(Vem, da sem s številom citatov malce pretiravala vendar verjemite, da sem jih imela prvotno izpisanih še enkrat toliko!)
Hvala, da ste zdržali do konca! Lep dan še naprej!
