Včasih je težko oblikovati mnenje o kakšni knjigi, pri kateri te zmoti nekaj specifičnega, nekaj, kar veš, da koga drugega ne bi, kar v bistvu sploh ni bilo bistveno pa vendar ti je nekoliko pokvarilo užitek in se ti ravno zaradi tega knjiga ni tako dopadla kot bi se ti sicer.
Tam, kjer pojejo raki (v angleščini: Where the Crawdads Sing) je ganljiva zgodba o deklici, ki jo zapustijo skoraj vsi ljudje v njenem življenju. Družina jo zapusti ko nima niti 10 let v koči v močvirju z njenim očetom, ki je nasilen alkoholik. Odrašča sama sredi močvirja, kjer je eno z naravo in bitji, ki tam prebivajo. V vasi ji pravijo »močvirka« in se do nje obnašajo tako zaničljivo, da v šoli zdrži en sam dan. Zgodba spremlja njeno mladost, kako je odrasla v močvirju in kako se je spopadla z vsem, kar se ji je postavilo naproti. Hkrati pa se odvija še ena zgodba o umoru, ki se zgodi, ko Kya že odraste. Umorjeno osebo spoznamo tudi v Kyini pladosti in počasi vidimo, kako je vplivala na njeno življenje in zakaj se vaščani začnejo spraševati kaj bi lahko imela z umorom Kya.
Zgodba Kye je težka in žalostna in neverjetna in vendar sem na trenutke zavijala z očmi. Vsak ima najbrž neko stvar na katero je posebej občutljiv – na primer jaz osebno ne maram, ko avtor pretirava s tragičnostjo. S tem seveda ne mislim nujno, da zgodba postane nerealistična, samo zdi se mi nek nepotreben overkill. Še posebej, ko gre za pogosto upodobljene primere ‘tragičnosti’ – zapuščenost, oče alkoholik, fant dobrega srca (good guy), fant, ki izkorišča (bad guy).. Seveda s tem ni nič narobe, je pa dosti težje iz tega narediti nekaj, kar bi ljudi prepričalo oziroma bolje rečeno – nekaj, česar ljudje še niso slišali. Vseeno moram tukaj omeniti, da sem kot nekdo, ki nad knjigo ni pretirano navdušen, v manjšini, ampak, kot sem že zapisala – vsak ima kakšno stvar, na katero je posebej občutljiv.
Priznam pa, da je zadnja tretjina knjige spremenila moje mnenje na bolje. Ko se zgodba začne odvijati na sodišču, hkrati pa se vračamo v Kyino mladost in odkrivamo podrobnosti, ki še nekaj strani nazaj niso imele smisla – takrat sem padla notri in še isti večer prebrala do konca. Sploh zadnjih nekaj strani je odprlo popolnoma nov pogled na Kyo in to, kako se je spopadala s svetom. Škoda se mi je zdelo, da ta vidik do izraza ni prišel že prej.
Na splošno je knjiga napisana zelo lepo, polna je opisov narave in močvirja, bere se tekoče in zgodba te prej ko slej povleče vase. Šele na zadnji strani lahko v miru zadihaš. Ni ravno knjiga, ki mi bo ostala v spominu, sem pa vseeno vesela, da sem jo prebrala.
Še zabavno dejstvo: Fox 2000 ima v lasti pravice za film, katerega producentka bo Reese Witherspoon!
